Porazdelitev, predelava in skladiščenje magnezijevih ionov v človeškem telesu:

V človeškem telesu, ki tehta 70 kg, je približno 24 g magnezija (ta vrednost se giblje od 20 g do 35 g, odvisno od vira). Približno 60% te količine je v kosteh, 29% v mišicah, 10% v drugih mehkih tkivih in le 1% v medcelični tekočini. V organizmih starejših (nad 60 let) se vsebnost magnezija zmanjša na 60-80% vsebnosti v tkivih otrok.
Najvišja vsebnost magnezija vključuje tkiva z največjo intenzivnostjo presnovnih procesov, kot so možgani, mišice (približno 9,5 mmol / kg), srce (približno 16,5 mmol / kg), jetra in žal tudi tkivo raka (približno 8 mmol / kg) . Eritrociti vsebujejo trikrat več magnezija (2,44-2,9 mmol / L) kot plazme (0,8-1,6 mmol / L). Večina magnezijsko odvisnih fizioloških procesov je določena s prisotnostjo ionizirane oblike elementa znotraj celice.
Zaradi visokih homeostatskih lastnosti plazme so magnezij in drugi elementi v njem prisotni v konstantni koncentraciji, povezani so tudi s plazemskimi beljakovinami in drugimi kemičnimi spojinami, kar določa njihovo raven, zato je določanje ravni magnezija v plazmi zelo nezanesljivo. Medicinske razmere v človeškem telesu slabo vplivajo na ravni elementov v plazmi, hkrati pa močno motijo homeostazo znotrajceličnih ioniziranih elementov.

Absorpcija magnezijevih ionov poteka predvsem v jejunumu in ileumu, kjer prevladuje kislo okolje. Absorpcija poteka v dveh stopnjah:
• s pasivnim transportom, ki temelji na pojavu elektrokemičnega gradienta;
• difuzija, olajšana z nosilnim proteinom TRPM6 (prehodni receptorski potencial melastatin), ki se nahaja v epitelnih celicah črevesja.
Absorpcija magnezija je vzporedna z absorpcijo vode. Ta postopek je učinkovitejši, če je njegovo trajanje daljše. Stopnja absorpcije je neposredno odvisna od stopnje ionizacije elementov, ravnovesja prehrane in hormonske homeostaze. Absorpcija magnezija je hitrejša v kislem okolju, s prehrano, bogato z živalskimi beljakovinami, nenasičenimi maščobami, vitaminom B6, natrijem, laktozo, vitaminom D, s pravilnim izločanjem inzulina in paratiroidnega hormona v kri. Absorpcijo magnezija zavirajo: alkalizacija okolja, nekaj beljakovin, nekaj maščob, nasičenih maščobnih kislin, ki tvorijo netopne spojine z magnezijem, prehranska vlakna, fitinska kislina, ki jo vsebujejo žita, oksalna kislina, ki jo najdemo v številnih rastlinah (rabarbara, špinača, kislica), presežek kalcij (torej hkratni mlečni izdelki), alkohol, fluoridi in fosfati. Ne pozabite, da nekatera zdravila zavirajo tudi absorpcijo magnezija.
Magnezij je na splošno element, ki ga je težko absorbirati. Izračunano je, da se dnevno absorbira le približno 30% magnezija, ki ga porabi človek (od tega 10% v mehanizmu pasivne difuzije). Preostali so izgnani na različne načine. Vse vrste črevesnih bolezni od proliferativnih do avtoimunskih imajo neposreden vpliv na ta proces.
Stabilnost ravni magnezija v tkivih določa ne le učinkovito in nemoteno absorpcijo črevesja, temveč tudi pravilno reapsorpcijo elementa v vzhodnem delu nefrona.

Magnezij je v glavnem znotrajcelični ion. Več kot polovica magnezija najdemo v kosteh, približno četrtina jih je v mišicah, približno četrtina pa je razporejena po telesu, predvsem v živčnem sistemu in organih z visoko presnovno aktivnostjo, kot so jetra, prebavni trakt, ledvice, endokrine žleze. Rezerva magnezija se verjetno nahaja predvsem v kosteh.
Trenutno pa imamo malo znanja o mehanizmih prenašanja magnezija v celico in vzdrževanju povečane koncentracije tega elementa znotraj celice. Vemo pa, da je absorpcija magnezija v veliki meri posledica olajšane difuzije in je odvisna od številnih presnovnih in hormonskih procesov v telesu.
Znano je, da vitamina B6 in D ter inzulin lahko povečajo vsebnost znotrajceličnega magnezija, kjer adrenalin ali kortizol delujeta ravno nasprotno.
izločanje
Glavni organ, ki izloča magnezij iz našega telesa, so ledvice. Majhne količine tega elementa se izločajo tudi skozi črevesje in tudi z znojem. Ledvice so odgovorne za pravilno koncentracijo magnezija v zunajceličnem prostoru.
http://www.e-manus.pl/